DR. IVAN TUL
Nekaj odmevov od tu in tam

Ivan_tul
Naš rojak dr. Ivan Tul-Gućetov je vreden, da se ga Mačkoljani spomnimo s ponosom in hvaležnostjo. Žal ga premalo poznamo. Domačini, ki so ga osebno poznali, so po večini že odšli v večnost ali so že zelo ostareli. Nekateri zdaj že pokojni sovaščani so mi znali povedati, da je »g'spud Gućo« za kratek čas upravljal tudi osapsko župnijo sv. Tomaža in ob tem tudi podružnico sv. Jerneja , se pravi svojo rojstno vas Mačkolje. Pomnili so, kako je tedaj učil cerkvene pevce novih pesmi. Osebno gospoda Tula nisem poznala. Spominjam se pa, da smo že otroci po odprtih oknih njegove hiše ugotavljali, kdaj je »g'spud Gućo« doma na počitnicah. Kakor mi je znano, je po navadi v času počitnic v rojstnem kraju maševal vsak dan v domači cerkvi že pred zoro. Stregel mu je brat Tone.
Ko so Nemci požgali vas 2. oktobra 1943, je pogorela tudi nova in lepa »Gućetova šiša«. V plamenih so izginile njegove številne dragocenosti, spominski predmeti in bogata knjižnica. Po tej nesreči se profesor Tul ni več vračal rad domov.
Ob 30-letnici smrti dr. Ivana Tula je PD Mačkolje dostojno počastilo njegov spomin z bogatim kulturnim programom, s primerno razstavo in z govori prof. Martina Jevnikarja in dr. Antona Požarja (tedaj profesorja v semenišču v Vipavi). To se je zgodilo 22. januarja 1989.
V verskem tedniku Družina (Ljubljana, 9. avgusta 1981) beremo, da se je dr. Ivan Tul odlikoval med duhovniki, ki so na Primorskem v prvi polovici 20. stoletja spoznali moč in pomen tiskane besede za verski in nravni dvig Slovencev na skrajnem robu narodnostnega ozemlja na zahodu. Tega plemenitega moža je krasilo kar nekaj odličnih čednosti: bil je velik Marijin častilec, pospeševatelj Marijinih družb, navdušen in plodovit šmarničar ter velik prijatelj trpinov in bolnikov.